NEWS
www.barikada.com
Dragutin Matošević 30. 03. 2018
Boško Jović briljira i ovaj puta. Zvuk njegove gitare je čist, zvonak, emotivan, dinamičan… Svoj interes, Boško je, pored izvedbi provjerenih tradicionala, na ovom materijalu išao i korak dalje. Proširio je svoj interes i drugim muzičkim motivima – pjesme u stilu klasične muzike, tango, melos Dalmacije… Najvažnije je, ipak, pomenuti i pohvaliti, autorski rad Boška Jovića na ovom albumu. Boško potpisuje pjesme br. 2, 4 i 5. Nadam se da će ih na njegovom narednom izdanju biti znatno više. Zastupljena su i četiri tradicionala – 1,3,7,8. Pjesmu br. 6 potpisuje Jovica Petković, a pjesme br. 9 i 10 potpisuje Zdenko Runjić. Prethodni podaci svjedoče o muzičkoj raznolikosti ponuđenog nam materijala, ali sveprisutna nit vodilja je blagi zvuk gitare Boška Jovića. Boško Jović je svojom gitarom toliko dominantan i prepoznatljiv da dvojbe, što se sluša i koga se sluša – ni jednog momenta neće biti.
“Naoružani” ovom lijepom recenzijom, vama, ljubiteljima umjetničke svirke, ostaje da sačekate 04-04-2018, datum zvanične objave ovog albuma, da provjerite moje riječi. Možda i nisam uspio dočarati svu ljepotu koju nam je Boško svojim albumom podario. Na vama je da to provjerite. Mene je posebno dojmila pjesme br. 4, “Song for Anouar Brahem“, posvećena tuniškom muzičaru i kompozitoru, Anouar Brahemu. Vaš adut može biti i neka druga pjesma sa ovog albuma. Više raznih aduta, time je i album bolji.
Nina Novak 24. 04. 2018
Če je na prvencu Buđenje bosanskega klasično izobraženega kitarista prevladoval sevdah, kateremu je pridružil avtorsko skladbo z istim naslovom, se je pri drugem albumu Voyage v večji meri preizkusil kot avtor. Seveda, v duhu tradicionalne glasbe, saj mu ta kot glasbeniku, ki se posveča (tudi) študiju ljudske glasbe, nikakor ni tuja. Tako vse njegove skladbe sledijo zakonitostim sevdalinke in te še vedno prevladujejo, čeprav je v svoj repertoar prav tako uvrstil skladbe drugih avtorjev. Pri tem je ohranil svoj prepoznaven, trdno zakoreninjen slog, vendar odprtost do drugačnih žanrov kaže na še večjo veličino duha tega izjemnega glasbenika, ki si oder redno deli s slovenskemu občinstvu dobro znano vokalistko Amiro Medunjanin. Morda prav zaradi nove širine sodelujoči glasbeniki z izjemo kontrabasista Dinka Šimunovića niso isti kot na prvencu; tokrat z njim muzicirajo kitarist Sanel Redžić, violinist Daniel Lazar in harmonikarja Adis Sirbubalo ter Almir Mošković, medtem ko je Duško Šegvić aranžiral skladbo Kada moja mladost prođe Jovice Petkovića. Večina skladb je posneta v studijskem okolju v Mostarju, sklepni pa v Cerkvi Sv. Josipa v Sarajevu. Lahko bi dejali, da prav ta akustičnost doprinese k atmosferičnemu vzdušju, ki prevladuje tekom vseh skladb, in vsebuje minimalen odmev, s katerim glasbo umesti v naravno okolje, vendar bi bilo trditi kaj takega krivično, kajti prehod je skoraj nezaznaven. Kar le potrdi, kako skrbno so kompozicije izvedene, posnete, a tudi obdelane.
Sicer gre tokratno glasbeno potovanje Boška Jovića razdeliti v tri dele. Ti so zaokroženi, saj album premore dramaturški lok, ki nas ves čas pelje iz enega življenja v drugo, vendar vseskozi prevladuje čustvo. Tradicionalna Kiša pada, trava raste in kanec kasneje Sudba mojo, sudbino v solistični izvedbi – v nadaljevanju je še več takšnih skladb – povedeta in morda kar najbolje zajameta duh prvenca, s čimer ustvari mehak prehod k novi zgodbi, katere most predstavlja vmesna, avtorska, Tango. Pri tej se mu pridruži Sirbubalo na harmoniki, vendar ostaja zadržano v ozadju in le barva zvočno sliko, da bi kar najbolj živo povedla med ulice. Sledi manj intimističen del, v katerem kitara ni več nujno osrednja pripovedovalka, saj si to vlogo deli z violino. Primer tega je avtorska Song For Anouar Brahem, polna obratov in tožb, ki skrivajo bolečino. Krikov. Želja in hrepenenj. Gre za povsem drugo energijo, ki bi izstopala, če ne bi bil vrstni red skladb tako premišljeno dodelan, da le zaokroži življenje, imenovano Voyage. Dogajanje se znova umiri skozi dopolnjevanje dveh kitar v interpretacijah tradicionalnih Stade se cvijeće rosom kititi in Evo srcu mome radosti ter na ta način pripravi poslušalca na sklepni Nocturno in Zbogom ostaj ljubavi žal že pokojnega Zdenka Runjića. Gre seveda za t.i. očeta številnih dalmatinskih uspešnic in avtorja, na čigar interpretacijah skladb je zaslovel Oliver Dragojević. Na Voyage ti dve skladbi poskrbita za kanec nostalgije, sicer pa nekoliko zmehčata, zaoblita in raznežita resnost, s katero je sicer prežet sevdah.
Ta je oseben, okleščen vseh odvečnih glasbenih ali kakršnihkoli že elementov in predvsem globok. Malo je glasbenikov, ki bi iz instrumenta znali izvabiti tako močan karakter, vendar Bošku Joviću ta sposobnost ne manjka. Tehnično izredno dobro podkovan, se prav tovrstnim obrazom muziciranja nima potrebe posvečati, kar mu omogoča osredotočanje na osnovne prvine posamezne skladbe, te pa se vedno skrivajo v emociji. In zdi se, da prav te Boško ne le uspeva občutiti, temveč tudi ponotranji. Z njimi živeti. In zato, morda, v tem zveni tako suvereno in iskreno.